Omemba: Samira Kentrić

»Star sem sedemnajst let in povedal vam bom zgodbo. To je zgodba o zločinu. Ne vem, ali jo bom znal pravilno povedati. Toda bil bi zločin, če zgodbe ne povem. Potem bi bil večji zločinec, kot so moji rablji.«

»Ležim na polju ubitih. Kot bi bila polnoč že mimo. Eksekucija gre h koncu.«

»Sestra si je želela, da nekaj naredimo, ker nikoli ne vemo, kdaj bomo odšli s tega sveta.«

»Če pomislim nase leta 1995, kako sva se z drugim preživelim skrivala, vse je bilo na meji znanstvene fantastike, se je smrt takrat zdela edini možen izhod.«

»Nisem želel biti žrtev. Preživel sem. Jaz sem tu.«

»Če stvari niso zapisane, če ves čas ne ponavljamo nekih resnic, se mi zdi, da so lahko zelo hitro potvorjene.«

»Zakaj, čeprav smo vsakič po takih najhujših grozodejstvih slišali 'Nikoli več', imamo zdaj situacijo od Gaze do Ukrajine, do Jemna in še marsikje drugje, kjer se grozodejstva ponovno odvijajo pa se zdi, kot da se naše človeštvo ni ničesar naučilo?!«

»Star sem sedemnajst let in povedal vam bom zgodbo. To je zgodba o zločinu. Ne vem, ali jo bom znal pravilno povedati. Toda bil bi zločin, če zgodbe ne povem. Potem bi bil večji zločinec, kot so moji rablji.«

»Ležim na polju ubitih. Kot bi bila polnoč že mimo. Eksekucija gre h koncu.«

»Sestra si je želela, da nekaj naredimo, ker nikoli ne vemo, kdaj bomo odšli s tega sveta.«

»Če pomislim nase leta 1995, kako sva se z drugim preživelim skrivala, vse je bilo na meji znanstvene fantastike, se je smrt takrat zdela edini možen izhod.«

»Nisem želel biti žrtev. Preživel sem. Jaz sem tu.«

»Življenje v Srebrenici ni preprosto, ampak hkrati, kar je mogoče paradoks, je Srebrenica edini kraj v Bosni in Hercegovini, kjer je prebivalstvo razdeljeno na dva dela.«

»Če stvari niso zapisane, če ves čas ne ponavljamo nekih resnic, se mi zdi, da so lahko zelo hitro potvorjene.«

»Zakaj, čeprav smo vsakič po takih najhujših grozodejstvih slišali 'Nikoli več', imamo zdaj situacijo od Gaze do Ukrajine, do Jemna in še marsikje drugje, kjer se grozodejstva ponovno odvijajo pa se zdi, kot da se naše človeštvo ni ničesar naučilo?!«

»V osnovi gre za to, da lahko ločimo ta dva jezika in da ima vsak svojo sporočilnost, je pa to tudi zahvala tekstom, ki so spodbudili razmišljanje o teh podobah, ki so večinoma naslovnice knjig.«

»Feministka si lahko samo, če imaš svoj denar. Mislim, da je to prvi pogoj. Nekje lahko ženska pride do svojega denarja, nekje ne. Ampak ko imaš denar, imaš izbiro, prej ne, tako da je v prvi vrsti treba delati v neki kolikor toliko brezrazredni družbi, da bi lahko uveljavili tudi feminizem.«

»Tak konec je srečen za oba.«

»Trideset let in več je bila nežna in potrpežljiva z nami. Je to začetek demence – je pozabila, kdo smo?«

»Ljubezen, ljubezen, kaj ti sploh veš o ljubezni!«

»Kaj res? Kdo je pa potem mene pokvaril?«

»Kaj je slovenska ilustracija? Je ilustracija kot univerzalni jezik sploh lahko nacionalno opredeljena?«

»Razstava predstavlja majhen, a zelo koncentriran brst tega čudeža, ki ga ustvarjamo ljudje, v univerzalnem jeziku ilustracije.«

»Osnovno sporočilo prepletanja intimnih življenjskih situacij s širšo družbeno realnostjo je zagotovo ta, da ločevanje med njima ni mogoče.«

»Podobe sva izbrali iz veliko širšega nabora na podlagi kustosinjinega temeljitega poznavanja prostora Skladišča Libertas in kakšne razstavne možnosti v prostoru najbolj delujejo.«

»Avtorica razstavo razume 'predvsem kot poklon besedilom, ki so služila kot izhodišča; kajti tako besede kot podobe so nenadomestljive in ne izrekajo zadnje besede, so povabilo v dialog.'«

»Prvo poslanstvo besedil – leposlovnih, humanističnih in novinarskih – je 'ujeti oko gledalca, v njem prebuditi radovednost in ga pospremiti na pot branja. Vendar želijo tudi same podobe postati zgodbe, osvobojene okvirov besedila.'«

»Globalno prepoznavni simboli nagovarjajo najširši krog, element nepričakovanega pa jih premakne na novo raven in odpre polje še neprepoznanih asociacij.«

»Vizualna umetnica Samira Kentrić, rojena leta 1976 v Ljubljani, je diplomirala na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani.«

»Zanimajo jo usode ljudi v stiski zaradi političnih odločitev, 'na katere nimajo vpliva, in nezdravih tradicij, ki še vedno določajo naša ravnanja.'«